Ivan Napotnik (1888–1960)
"Napotnikova kiparska umetnost je vselej stvarna, navzlic fantazijskemu izvoru tesno zvezana z naravo. To je čista, neposredna govorica oblik, brez puhlega teoretiziranja ali eksperimentov. Njegova muzikalno ubrana dela so prava lirična pesem, ena sama hvalnica lepoti. So polna notranje skladnosti in ritma, izraz zdravja so in življenjske sile. Pri tem so res prava okrogla plastika, ki jo človek uživa od vseh strani, jo lahko vrti in odkriva zmerom nove, zanimive poglede. Gledalca vabi, da bi čisto čutno. še s tipom užival harmonično gradnjo likov in žlahtnost materiala.”
(Iz tipkopisa otvoritvenega govora dr. Karla Dobide ob jubilejni razstavi v Narodni galeriji 1959, str. 4, dokumentacija Narodne galerije.)
“Napotnikovo kiparsko ustvarjanje je zelo pomembno v evropskem, slovenskem, še posebej pa v lokalnem prostoru. Oblikovali so ga vztrajno delo, izjemen občutek za les, neizprosen boj za preživetje, opazovanje in neuklonljivost. Ustvarjal je za dvor, cerkev in malega človeka.
Njegov največji avtorski prispevek v kiparstvu predstavljajo dela s socialno tematiko, ki tik pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej izražajo globoko doživljanje ustvarjalca po lastnih izkušnjah in v neposrednem okolju, kjer je ustvarjal ekspresivne idole časa in okolja.
Zavedanje, da je živel med nami tako velik evropsko izobražen umetnik, nas mora navdajati s ponosom in obvezovati k obujanju njegovega spomina, varovanju in proučevanju njegovega dela.”
(Milena Koren Božiček ob stalni postavitvi, junij 2010.)
Ivan Napotnik se je rodil 12. decembra 1888. Odraščal je na Zdovčevi domačiji v vasi Zavodnje nad Šoštanjem. Za rezbarjenje in oblikovanje iz gline ga je navdušilo delo potujočega rezbarja. Obiskoval je ljubljansko umetno-obrtno šolo, leta 1906 pa je odšel na Dunaj, kjer je leta 1907 pričel s študijem kiparstva na Akademiji upodabljajočih umetnosti in do leta 1915 zaključil specialko pri prof. Edmundu Hellmerju. Večkrat je delal v ateljeju znanega madžarskega kiparja Janosa Horvaya. Še pred koncem vojne se je Napotnik vrnil v rodni kraj, na katerega je bil zelo navezan ter tam ustvarjal in kmetoval.
Napotnik se je na začetku ustvarjalne poti navduševal nad poznobaročnim kiparjem Raphaelom Donnerjem, med študijem pa se je tesno povezal z Dunajem in spremljal takratne umetniške tokove s pomembnimi umetniki, med katerimi sta na primer bila francoski kipar Rodin ter hrvaški Meštrović. Napotnik je postopoma razvil samosvoj in prepoznaven likovni slog, ki je sledil predvsem kiparjevim notranjim vzgibom. Svoje ustvarjanje je v odmaknjeni rodni vasi Zavodnje usmeril v les, ki ga je imel v obilju na voljo v neposredni bližini doma. Spretno je poudarjal njegove značilnosti in prednosti. Njegovi kipi so iz lesa nagnoja, hruške, slive, hrasta, lipe, vrbe in breze pa tudi iz mahagonija in cedrovine. Posebnost je dvobarvni nagnoj, s katerim je povečal slikovitost kipa in poudaril njegovo kompozicijo.
Upodobil je plesalke, matere z otroki, debelušne in hudomušne dečke, ki še najbolj ohranjajo spomin na baročne kompozicije. Naredil je vrsto ženskih in moških aktov, figur z mitološko vsebino ter portrete prijateljev, znancev in javnih osebnosti.
Napotnik je sodeloval na več pomembnih razstavah doma in v tujini. Postal je tudi član Umetnostne komisije Narodne galerije v Ljubljani, leta 1959 pa je imel v njej veliko pregledno razstavo, katere pobudnik je bil Napotnikov tesni prijatelj dr. Karel Dobida, takratni galerijski ravnatelj.
Pomemben projekt sta leta 2006 izvedli Narodna galerija v Ljubljani in Galerija Velenje. Pripravili sta razstavo z naslovom Ivan Napotnik: iz javnih in zasebnih zbirk, ki je bila odprta na dveh lokacijah. Razstavo je spremljala izdaja obsežnega kataloga Napotnikovih del.
Med pomembnejšimi samostojnimi predstavitvami pa sodi Napotnikova razstava na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju ob njegovi 120-letnici rojstva in med predsedovanjem Slovenije EU (2008).
Napotnikova dela hranijo Narodna galerija v Ljubljani, Galerija Velenje, Pokrajinski muzej Celje, Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, Umetnostna galerija Maribor in Mestni muzej Ljubljana. Večina del je v zasebni lasti.
Spletna galerija
(Foto: Uroš Acman)
